Josipina Turnograjska – Prešernova prijateljica

8. februar, 2019

Kdo je Josipina Urbančič Turnograjska?

(rojena 9. 7. 1833 na gradu Trun pri Preddvoru, umrla 1. 6. 1854 v Gradcu)

Josipino Urbančič Turnograjsko je vodila celo življenje ljubezen do slovenskega jezika in kulture. Svet globokih občutij, veselja do sonca, svet čiste in iskrene ljubezni je bil njen mali svet. Rada je hodila na sprehode v naravo, kjer sta jo obdajala hkrati mir in veselje.

Skozi Josipinine besede človek spozna, da ljubezen ni videla le kot srečanje dveh ljudi, ampak kot srečanje dveh delov sveta, ki sta bila že od nekdaj ločena, a hkrati usojena – tako je čutila usodno srečanje z Lovrom Tomanom. Njo so čustva do Lovra povezala v zvezo, ki naj bi temeljila na čistosti duha, a se je le-ta nekje na sredini zlomila. Kljub temu da je v sebi trpela zaradi izdane ljubezni, jo je na koncu le-ta osvobodila.

Zavedala se je, da je biti ženska prava čarobnost, zlasti v svetu, kjer vladajo moč, kapital in egoizem. Bilo ji je v čast, da je bila dama, bistra in uglajena. V vsaki njeni besedi se občuti lahkotnost in hkrati moč, da ve, kaj je tisto, kar hoče. In ona je hotela ustvarjati, izlivati misli na papir in tako krepiti duha vseh Slovencev.

Želela je narahlo zbuditi celoten narod in mu pomagati, da se zaveda svoje edinstvenosti. Josipina je to čutila in hkrati izražala. Samote se ni bala, nasprotno, oboževala jo je. Človek v njej namreč raste in se krepi, rast pa je proces, ki se nikoli ne konča, temveč se vedno znova pretvarja v nove oblike in skozi njih udejani.

Ob prebiranju njenih misli, povestic, pesmi, pravljic itd. ne moreš ostati ravnodušen. Spoznaš, da vera v tisto, kar si in kar delaš, premaga vse, kar je hudega in slabega.

V želji, da bi ji dala dostojen poklon in čast, katero si zasluži kot dama in umetnica jezika, ki je na papir zlila svoja občutja, je ddr. Mira Delavec Touhami v zadnjih letih napisala številne knjige o njej.
(iz knjige Moč vesti, avtorica Mira Delavec Touhami 2009)

Vir: https://www.kdjt.si/josipina-turnograjska/kdo-je-josipina

Josipinin poklon dr. Francetu Prešernu – “Na grobu Prešerna”

»Bila sim na grobu neumerjočiga Prešerna, – bila ondi presrečna iz istoga občutja, kteri je bil nesreča slavnoga pesnika – na strani Lovreta. Tresli so se še zadnji zlatotoki na večernom nebu, ko smo stopili na mesto, kjer počiva truplo, u katerom je omagalo blago, od sveta nepoznano, zaverženo serce. Zelena travica kriva njegovo zapušeno  gomilo. Čern, lesen, reven križec stoji na njoj – žalostno znamenje krajnske rodoljubnosti. Celo življenje nesrečnoga pevca mi je stopilo pred dušne oči. Černi, slabi križ še zdaj oznanuje, kako ceni »svet« blago serce, kako bister um, kako plačuje iskrenim rodoljubom. – In stopi tje Lovre, beli pergamentni blekec se kmalo bliši na černom križu, sledeče besedice je nanj zapisal:

                  Dokler živ – si bil nesrečen,
                                               Mertev pak si – pevec večen!

Vila sim jaz nesrečnomu Prešernu iz lepih cvetličic venec. Obesim ga zdaj na leseni križ. Kaka sprememba zdaj! Bila je gomila pred zapušena  – naj bolj revna na pokopališu, in zdaj? Venec – dar ljubezni jo kinči! Zdelo se mi je, kakor de bi se vse pesmice miloga pevca zopet uživele u rožicah.
In zatonuje sonce u blesku večernom zarje, hladen pihljejček lije čez okinčano gomilo, čudni miris razihajo cvetlice, kakor bi hotle počastiti neumerjočiga pevca. Tužno se tresejo travice, žalostno obesijo svoje glavice, kakor bi hotle solzico milovanja potrositi na gomilo »nesrečnoga« – ah saj mu je »svet« ne daruje.
– Lahka ti zemljica bila slavni Prešern! Prestal si taj svet, prestal njegovo nehvaležnost! Tamkaj si zdaj, kjer je duh oprostjen tuživnih sponov, kjer se gleda u nezmerno morje luči in čistosti, kjer te ne more več raniti nehvaležnost sveta!
– Srečen si zdaj!«

(Odlomek iz reportažne črtice Na grobu Prešerna; iz knjige Moč vesti)

 

Bila je Josipina, ena in edina

Josipina Urbančič velja za prvo slovensko pesnico, pisateljico in skladateljico. Ustvarjala je pod psevdonimom Turnograjska, ker je bil njen dom grad Turn. Ustvarjati je začela pri sedemnajstih letih in končala s smrtjo. Največ del je napisala v prvih dveh letih dopisovanja, in sicer 1850 in 1851. V kratki dobi svojega življenja je bila zelo plodovita pisateljica, saj je napisala osemintrideset povestic. Največ je napisala zgodovinskih povestic, ki so kratke, običajno dve strani. Pogosto je segala po motivih iz slovanske zgodovine (na primer Svobodoljubna Slovanka, Slavjanski mučenik, Poljski rodoljub itd.), na katero je bila zelo ponosna, ali pa iz obče zgodovine (Sodba Bretislavova, Lep izgled ljubezni do sovražnika, Vojvoda Ferdinand Brannšveigovski in francoski v vojski ujeti oficirji), v katerih je opisovala francosko zgodovino, boje s Turki itd. V njenih zgodovinskih povesticah (Nikola Zrinji, Katarina, ruska carica, Boris itd.) so imeli vodilno vlogo različni vladarji. Zelo pomembno vlogo so imele tudi ženske, ki so odhajale s svojimi možmi v vojsko in se borile za svobodo svojega naroda. Z modrostjo, karizmatičnostjo in znanjem so osvojile srce še tako odločnega poveljnika. Napisala je tudi posvetilo Francetu Prešernu, ko je obiskovala njegov grob. Na željo zaročenca Lovra Tomana je spisala tudi nekaj pesmic (ohranjene so tri: Zmiraj krasna je narava, Noč na grobu in Smereka).

Josipina je bila tudi skladateljica. Njenih skladb se ni ohranilo veliko. Komponirala je klavirske skladbe in napeve s klavirjem za slovenske tekste. Josipinina prva skladba je bila napisana na Tomanovo pesem Tri rožice. Sledijo ji polka Zoridanka, klavirska skladba Spominčice, vesela Napitnica, polka Zorana in Zdravlica.

Josipina Turnograjska je ustvarjala v dobi, ko se je pripovedništvo na Slovenskem šele začelo razvijati, poleg tega pa so bili do takrat ustvarjalci samo moški, zato so njena dela še toliko bolj pomembna in je bil njen preboj na slovensko literarno področje še toliko težji. V času svojega življenja je bila kot dama in kot pisateljica zelo cenjena na ruskem dvoru, v Bolgariji in na Slovaškem.

Poleg osemintridesetih povestic, štirih pesmi in nekaj skladb je za seboj zapustila veliko idej, ki jih je imela. Bila je mladenka, zabavna, polna vitalizma in mladostniških želja. Bila je nekaj posebnega. Bila je Josipina, ena in edina.

(Povzeto po Mira Delavec Touhami, Nedolžnost in sila: življenje in delo Josipine Urbančič Turnograjske, 2004)

 

 


< < Se nam pridružite na dogodku 500 PODJETNIC 2019? – POSEBNA VALENTINOVA PONUDBA  do 14.2.2019!!>>