TINA HRAST – Moje življenje, moja izbira

Zaupanje vase. V svoje sposobnosti, vrline in kvalitete.

Neutrudno brskam po spominu in iščem potrditve, dokaze, da sem si sposobna zaupati. Da me mnenje drugih ne vrže iz tira. Da znam zaupati sebi, svoji intuiciji, svojemu telesu, ki mi ves čas nekaj sporoča.

Ni mi potrebno iti preveč daleč, le približno šest let nazaj.

Stara sem 36 let in podira se mi s svet. Stojim v dvigalu, obdana s potovalkami in škatlami, v katerih je vse moje »premoženje«. Vstopim v garažno hišo in prtljago naložim v avtomobil. Zavedam se, da za seboj puščam »zlato kletko«, v kateri sem skoraj štiri leta poskušala najti srečo, a zaman. Dolgo časa sem namreč upala in čakala, da bo bolje. Da bom videna, da bom ljubljena, da bom končno vredna. Vendar se to ni zgodilo. Nikoli. Po vsaki klofuti – največkrat v nefizični obliki in zato še toliko težje prepoznavni – sem si rekla: »Saj verjetno še ni tako hudo … lahko še malo počakam. Mogoče bo bolje.«

»Ne smem oditi zaradi hčerke. Kaj ji bom storila? Jo bom prikrajšala za pravo družino?«

Tokrat sem se odločila, da ne bom več čakala. Padla sem tako globoko, da komaj še vidim svetlobo. Zato odhajam. Tudi zaradi hčerke. Ker ji z vsakim nadaljnjim dnem v takem okolju samo škodujem. Pa čeprav za seboj puščam tudi službo in redni dohodek, ker sem bila zaposlena v družinskem podjetju bivšega partnerja, katere del, se nikoli nisem zares počutila.

Obhajajo me mešani občutki … čutim neznanski strah, žalost, razočaranje, občutke krivde, a hkrati čutim, da je pot prava. Če bi ostala, bi v meni usahnil še tisti drobec življenjske energije, ki mi je še ostal. In odločena sem, da ga bom čuvala in si zopet vrnila življenje. Vse kar imam, je upanje.

Pri svojih 36-ih sem torej mama samohranilka, z razumevajočimi starši, ki so nama s hčerko pripravljeni ponuditi streho nad glavo. Vsaj začasno. Ostala sem brez vsega, imam le še samo sebe in svojo hčerko. Kaj sledi? Mama sem, sebi in hčerki moram omogočiti normalno življenje. Kakor vem in znam. Dovoliti si torej moram, verjeti vase in v to, da zmorem. Zaupati sebi … ne glede na vse.

In danes vem, da mi je uspelo in da mi ni žal. Ko pogledam nazaj se sprašujem, kaj za vraga sem toliko časa čakala?

Priznam, bilo je res težko … a je bilo vredno.

Pa pogledam še štiri leta nazaj. Noseča sem za svojo drugo hčerko. V primerjavi s prvo nosečnostjo, živim v mirnem in srečnem družinskem okolju, z najbolj ljubečim možem na svetu. A nosečnost in porod sta moja … samo moja stvar.  Nosečnost ni enaka nosečnosti in tokrat mi telo sporoča, da sem starejša, zrelejša. Si ga bom dovolila poslušati? Si bom dovolila iti za sanjami, ki se prebujajo in svojo drugo hčerko roditi doma?

Kar nekaj neprespanih noči, tisoč vprašanj brez odgovorov in neopisljivo močen strah. Strah, ki se zajeda v vsako poro mojega telesa, ko samo pomislim, da obstaja možnost, da bi rodila doma. Se mi meša? Sem totalno neodgovorna mama? Kako si upam na to sploh pomisliti? Kaj pa zdravstvena oskrba? In porodna nega? Neskončno morje vprašanj …

Kaj torej rabim? Zaupanje vase in v svoje telo. Dovoliti si moram slišati pot srca, ki me kliče in mi kaže pravo pot. Upati si moram. Pa si upam?

Še enkrat bi storila popolnoma isto.

Na moji poti iz zlate kletke in na poti proti porodu na domu, sem velikokrat že skoraj obupala, klecnila in padla. A sem se vedno znova odločila, da se poberem in da grem naprej. Kot bi me neka nevidna sila vlekla tja, kamor sem si želela … in ta sila je sila ljubezni in sila srca.

Tista, ki mi vedno znova pokaže pot, ki mi vedno znova pomaga najti kompas, ko že mislim, da sem se izgubila. In če zberem pogum in jo najprej slišim in ji potem poskušam še slediti pridem do resnične sebe. Do vseh mojih želja, pa čeprav včasih še tako čudnih, do vseh mojih hrepenenj, pa čeprav včasih še tako drugačnih. In edino ta pot je tista prava … pot srca.

In danes mi ni žal. Da sem si zaupala in da sem sledila svojemu notranjemu glasu.

Moja druga hčerka je bila rojena doma v toplem zavetju domačega doma. Moja druga porodna izkušnja pa izkušnja, ki me je notranje obogatila, zaradi katere sem zrasla in zaradi katere nikoli več ne bom ista Tina, kot pred porodom. In izkušnja, zaradi katere je nastala knjiga.

Z mojo knjigo »Moj porod – moja izbira«, ženskam sporočam, da smo neponovljive, unikatne. Da se moramo naučiti tega zavedati in hkrati ceniti. Sprejemati same sebe take kot smo, z vsem kar imamo in z vsem česar nimamo. Če cenimo in ljubimo same sebe, nas bodo cenili in ljubili tudi drugi. Vendar, če nas tega niso naučili, ko smo bile majhne deklice, imamo vedno možnost, da se danes, ko smo odrasle ženske, tega naučimo same.

Torej … vedno lahko izbiramo!

In vedno lahko poslušamo svojo intuicijo in glas našega srca.

Moje življenje je torej moja izbira. V vsakem trenutku.

 

Piše: Tina Hrast

Avtorica knjige »Moj porod – moja izbira«.

Več o Tini na tej povezavi >>

Kakšna čarovnija narave smo pravzaprav ženske, z našo sposobnostjo ohranjanja človeške vrste. A znamo to tudi ceniti? Smo ponosne nase in na svoja telesa? Sprejemamo njihovo obliko in vse spremembe, ki jih prinese nosečnost in porod? Se imamo rade? Kaj v resnici iščemo? Mogoče popolnost, mogoče neusahljivo privlačnost. Mi smo tiste, ki poznamo svoja telesa. Mi smo tiste, ki poznamo svoje občutke, mi smo tiste, ki vemo v kakšnih razmerah živimo in kaj si v resnici želimo. In mi smo tiste, ki lahko spremenimo, kar nas moti, ovira, preprečuje naš razvoj, ubija našo kreativnost … tisto, kar nam ne pusti živeti.

Sledila sem glasu srca in tako skozi nosečnost učila zaupanja vase in v svoje telo. Kot bi me neka nevidna sila vlekla tja, kamor sem si želela … in ta sila je sila ljubezni in sila srca. 

Realno je, da mojo pot srca občasno zagrnejo tudi temni oblaki, ki me hočejo zmesti, ki želijo da skrenem s svoje poti. A z vztrajnostjo, trdnostjo, odločnostjo in zaupanjem vase, vedno najdem za njimi tudi sonce. Ki se je skrilo, z namenom, da ga poiščem in da je potem njegova svetloba še močnejša in še toplejša.