NATAŠA KOGOJ – Primerjanje z drugimi, past ali motivacija?

V zadnjem času sem kar veliko svojih misli in energije posvečala  primerjanju z drugimi. S tem sem se, pred leti, že ukvarjala in bila sem prepričana, da je ta lekcija zame zaključena, da sem jo osvojila in sem ozdravljena nenehnega primerjanja sebe z drugimi. No, pa sem se zmotila.

Poznate to? Se tudi vi kdaj zalotite pri tem?

Spoznala sem, da bolj ko živim sebe, svoje sanje, svoje poslanstvo … več izzivov se mi pojavlja. Moji »demončki« se plazijo iz vseh lukenj, da me opozarjajo na moje temne lise, šibke točke, točke rasti. Včasih sem že kar utrujena od vsega tega in se sprašujem kdaj bo konec, a istočasno vem, da se temu ne morem in tudi nočem izogniti, ker vem, da je to pot do sebe. In ta pot, saj veste, ni vedno z rožicami posejana. Največkrat je pot potresena  s čudovitimi vrtnicami, ki jih vsi tako občudujemo in ljubimo in hkrati tako radi pozabljamo, da imajo vrtnice tudi trnje in težko jih je prijeti ne, da se zbodemo. Kaj šele hoditi po taki poti. Zato bodimo previdni, prizanesljivi do sebe, potrpežljivi, ljubeči, sprejemajoči … in istočasno uživajmo v pogledu, vonju in lepoti z vrtnicami posejane poti/življenja.

In tako je tudi s primerjanjem z drugimi. Meni se zdi prav, da se spogledujemo s slavnimi, uspešnimi, bogatimi, lepimi … Lahko so nam zgled in motivacija. Istočasno je zame najbolj pomembno, da ostajam zvesta sebi, da delam svoje korake in hodim po svojih stopinjah. Samo tako bom lahko dodala nov, svoj, edinstven kamenček v mozaik ustvarjanja lepšega, boljšega sveta za vse nas.

“Ja, lepe misli,” boste rekli, strinjam se (no, saj sem jih sama zapisala), dokler ne pride do tistega občutka, uf zavisti – ko se mi zdi, da so drugi bolj uspešni, bolj znani, bolj … Ta trenutek, ko to pišem, sem si prvič priznala, da je to zavist; jaz sem bila pa sveto prepričana, da zavistna pa že nisem. Kakšna močna beseda (zame s tako negativnim predznakom), kar stisnilo me je v želodcu. In to imam v sebi tudi jaz??? Včasih se zdi, da mi tudi vsa znanja sveta ne pomagajo. Vem in predavam na svojih treningih o Virginiji Satir, ki pravi, da imamo vse občutke v sebi (tiste, ki si jih želimo, in tiste, ki bi jih najraje zanikali).

Istočasno, ko se v nas rodi/vtisne na primer občutek sočutja, sprejemanja, se v nas vtisne tudi občutek na primer zavisti. In samo vprašanje časa in okoliščin je, kdaj  bo ta občutek prišel na površje. Verjetno ste že doživeli, da ste bili šokirani nad neko reakcijo, vedenjem, izjavo nekoga, kar od njega nebi nikoli pričakovali. No, to je to. Ja, v teoriji mi je bilo jasno, sedaj pa sem tudi začutila in ozavestila ta svoj skriti del. Boleče in istočasno, olajšanje.

Občutek slabosti v želodcu ter destruktivne misli me spomnijo, da sem zapadla v energijo/vibracijo  primerjanja, ki me vleče navzdol in mi jemlje moč. Ta energija v meni samo še poglablja moje občutke, da nisem vredna, da ne znam, da so drugi boljši … Slišim lahko tudi glasove svojih staršev, kako mi govorijo: »Poglej Tatjano, kako ona zna, kako je ona pridna, kako jo imajo vsi radi … ne pa ti …«. In padam še globlje. Kar lezem sama vase. Postanem žrtev.

In kaj sedaj?  Meni najbolj  pomaga, da se osredotočim na zaupanje! Zaupanje vase, v svoje moči, potenciale, vire, sposobnosti, znanja, izkušnje … in zaupanje v življenje. Verjamem namreč, da nas je življenje na ta svet poslalo z določenim namenom, da dajemo, da živimo svojo enkratnost, sebe, da lahko s tem kar smo blagodejno vplivamo na ta svet, na življenja drugih, da skupaj ustvarjamo lepši svet za vse nas. In ali potem ni logično, da nas bo  življenje tudi popolnoma podpiralo, ko živimo sebe?

Kaj pa je zaupanje? Zaupanje pomeni biti v tem trenutku. Samo ta trenutek je naša realnost; samo ta trenutek je edino tisto kar res imamo. Ko smo v tem trenutku, ni skrbi, ni strahov … Je samo mir, svoboda, povezanost, kreativnost …

Zato se osredotočimo nase, na svoj dih, svoje telo. Zaznavajmo svoje misli in ko nam blodijo nekje po preteklosti ali si zamišljamo kako so drugi boljši, lepši, bolj uspešni …, jih vedno znova osredotočajmo nazaj vase, v dih, v občutenje telesa. Ko res čutimo, ni prostora za misli, je le  občutek, mir. Dovolimo si, jaz rečem temu,»luksuz« – luksuz biti tukaj in zdaj, ko je vse mogoče, ko smo polni energije, entuziazma, moči in ljubezni.

 

Nataša Kogoj, licenčni NLP trener in cocah, družinska terapevtka, transformativni licenčni DreamBuilder coach, vaditeljica sprostitvenih tehnik (www.harmonija.si).