»Ne zmorem več! Ali umrem ali nekaj spremenim. Nisem se rodila zato, da bi samo životarila od rojstva do smrti in delala samomor. Zagotovo sem prišla z nekim namenom.«

Ležala sem na tleh, v luži solza in podočnjaki, pokazatelji nespanja in vplivov tablet. Brez ponosa, brez lastne osebnosti, brez moči in brez volje do življenja. Imela sem le eno svetlo točko. In ta me je dvignila na noge …

To je bil dan, ko nisem mogla več živeti. Dan, ko sem kot stara Sabinca umrla in se je rodila nova, dan, ko sem se odločila za spremembo.

Od poskusov samomora do vzklikov sreče v vetru; od hudih dolgov do svojega podjetja; od neizhodne ujetosti do svobode; od nečloveških bolečin do pristne ljubezni; od mrtvosti v živem telesu do kipeče energije, energije Življenja!

Ko se mi je solza ponosa spustila po že tako izjokanem licu ob besedah sina, s katerim kar štiri leta nisem imela stikov in ga objela: »Mami ti si najbolj sposoben in močan človek, kar jih poznam. Ponosen sem nate, rad te imam in vzgled si mi!« sem vedela, da sem na tej poti nekaj storila prav.

In o tej poti pišem v knjigi Raztrgana do kosti, a zdaj letim. Le nekaj napotkov iz knjige, ki morda pomagajo tudi tebi, kadar se znajdeš tako nizko na tleh, da misliš, da nižje preprosto več ne gre.

Danes obožujem življenje. Morda tudi zato, ker vem, kako je, ko ne vidiš nobenega svetlega žarka več … Kaj sem na tem skrajnem dnu storila, da danes “letim”?

• Začela sem sprejemati sama sebe. Z vsemi lepimi in manj lepimi deli sebe.

Morala sem sprejeti sebe tako kot sem – vesela, glasna, razigrana. S tem ni nič narobe, zato nisem slaba, kakor so se mi v preteklosti lepile nalepke. Morala sem sprejeti, da ne rabim biti v vseh stvareh najboljša, najlepša. Morala sem sprejeti, da enostavno je čisto ok, če sem zadnja, če imam slab dan, če sem skuštrana, brez make-upa, s kakšnim kilogramom preveč, če nimam populjenih obrvi in depiliranih nog …

Kako? Večkrat sem stala gola pred ogledalom in si govorila – lepo telo imaš, tudi če je nekaj kilogramov preveč, kar samo pomeni, da imam hrano. Lepe prsi imaš, čeprav so malo povešene od dojenja, kar samo pomeni, da sem dojila svoja otroka. Lep obraz imaš, čeprav je posut z gubicami življenja, saj to samo pove, da imam že nekaj življenjskih izkušenj. Lepe lase imam, čeprav je že tu in tam kakšen siv, kar le pomeni, da sem imela bitke, ki sem jih preživela. Lepa stopala imam, čeprav so zatečena, saj to samo pomeni, da sem danes pridno delala in imam delo.

In dobro srce imam, čeprav že tolikokrat ranjeno, kar le pomeni, da ni obupalo nad ljubeznijo, v katero verjamem še danes.

• Najprej sem se potrudila iskati dobro v ljudeh.

Enostavno je najti dobro v tistih, ki so ti ljubi. A prava rast je takrat, ko najdeš dobro v ljudeh, ki so ti storili največ hudega.

• Pozitivne misli, sporočila, pesmi. Bodi pozoren, kakšno glasno poslušaš.

Ko si tako v obupu, da ne vidiš izhoda, je težko preusmeriti svoje misli iz negativnih v pozitivne. Lahko pa za začetek narediš nekaj malenkosti, ki ti pomagajo, da sčasoma začneš tudi razmišljati pozitivno.

Najprej sem vzela v roke svoj telefon. Telefon imam stalno pri sebi in mi večkrat na dan zazvoni, sem pomislila. Spremenila bom glasbo budilke. »Because I am happy … Clap along if you feel like happiness is the truth. Clap along if you know what happiness is to you …« (Prevod: Ker sem srečen … Zaploskaj z nami, če veš, kaj sreča pomeni tebi …).

Če te zbudi taka melodija, tako besedilo, se ne moreš izogniti temu, da se tekom dneva sprašuješ, kaj ti pomeni sreča, kaj te osrečuje in ob čem se počutiš srečen … In ko si srečen, bi kar v ritmu ploskal. S pomočjo take jutranje budnice so se mi v misli večkrat prikradla vprašanja o SREČI.

Danes pa me zbuja pesem Robbia Williamsa, I love my life. Čudovito besedilo, zaljubila sem se v to pesem.

Ne poslušaj pesmi z besedili: »Ti si bila ljubav moja, ne mogu brez tebe …«, »Umret ču …« … in podobne. Raje ti še jaz dam en tablet za spanje, da raje zaspiš, kot da to poslušaš, ko si na tleh! Takrat pa res ne rabiš še poslušati tega, kar se sicer sam trudiš utišati v svojih mislih. Težko boš vesel čez dan in ostajal pozitiven, če poslušaš taka depresivna besedila in se ob njih še zjočeš, večkrat na dan.

Moraš dvigniti svojo energijo in glasba ima močan vpliv na našo podzavest, zato bodi pozoren, kaj poslušaš. Poslušaj pesmi, ki ti dvignejo energijo! Pesmi, ki te opomnijo na pozitivne stvari v življenju, kar te osrečuje!

• Začela sem brati knjige.

Knjige so mi bile orodja, s katerimi sem začela razumeti sebe. Razložile so mi, kakšen svet sploh je, kako funkcionira. Začela sem ne le razumevati sebe, ampak tudi druge ljudi. Pokazale so mi svet, kakršnega sama še nisem poznala.

• Hodila na seminarje.

Tu je predvsem pomembno to, da nisem le brala knjig in obiskovala seminarjev, ampak sem aktivno izvajala napotke, ki sem jih tam dobila. Na seminarjih je pomembno, da si glasen – da vprašaš, kar te zanima, da se spoznavaš z ljudmi, da aktivno sodeluješ pri danih vajah.

• Naučila se biti sama s sabo.

Ob tem sem bila pozorna na lasten samogovor. Stalno sem spreobračala slabe misli o sebi v pozitivne. Naporno, a vredno truda.

• Prevzela sem odgovornost.

Prav nihče ni odgovoren za moje življenje, za moje trpljenje, niti za moje uspehe. Ko to zares sprejmeš, dobiš v sebi moč, da to tudi spremeniš.

• Hvaležnost.

Vsak dan sem se potrudila najti vsaj nekaj stvari, za katere sem lahko hvaležna, pa četudi so to “samo” roke, s katerimi lahko objamem, noge, s katerimi lahko hodim na Šmarno Goro, in oči, s katerimi vidim.

• Zamenjala sem krog ljudi.

V reku povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si, je mnogo resnice. Ko se spreminjaš, mnogokrat tvoja okolica ne more sprejeti novo podobo tebe. Hote ali nehote te vlečejo nazaj, zato je pomembno, da si zamenjaš krog ljudi, da te bodo podprli na tvoji poti rasti in sprememb.

• Naučila sem se kdaj reči NE, ne želim. 
• Televizija, poročila, novice – Tega ne poznam več. Pika.
• Včasih ugasni telefon in si privošči čas le zase.
• Imej se rad/a. Pustila sem se pocrkljati in si dovolila prejemati
• Začela delovati iz srca in ne iz ega.
• …

 

In najpomembnejše – nisem obupala. Bolečina je bila že velikokrat tako huda, da sem želela kar obupati. A nisem. Danes mi je milijonkrat poplačano. Pomembno je, da ne glede na vse, v vsem tem času – NISEM OBUPALA!

Iz knjige Raztrgana do kosti, a zdaj letim >>