Zadnja dva dneva se ukvarjam s problemom, kako za tri tuje gostje zagotoviti prevod na našem dogodku.
Težava je nastala zato, ker dobesedno do zadnjega tedna sploh nismo imeli jasne potrditve, kdo iz tujine bo res prišel. Skupina podjetnic iz Turčije ni dobila vize, skupina podjetnic iz držav nekdanje Jugoslavije pa se je za prihod odločila šele v teh dneh. Pričakujemo tudi mogoče presenečenje iz Avstrije, saj naše prijateljice Avstrijke rade pridejo kar neposredno na dogodek in to napovejo šele dan prej.
Kakor koli že — zagotoviti je treba slovensko-angleško prevajanje.
Pri tem hitro ugotoviš še nekaj: cena treh vstopnic za tuje gostje seveda ne pokrije stroškov živega tolmača. V našem primeru bi potrebovali celo dva. In potem, jasno, pomisliš: kaj pa umetna inteligenca? Zagotovo danes že obstaja rešitev za simultani prevod glasu v drug jezik, morda celo v realnem času.
Začela sem raziskovati in res našla nekaj možnih odgovorov. Največ izkušenj s tem imajo verjetno na IEDC na Bledu, kjer so mi prijazno povedali, katero podjetje bi takšno storitev lahko ponujalo. Dobro, sem si rekla, smo že skoraj tam.
A potem se začne zgodba sodobnega časa.
Podjetje ima spletno stran. V angleščini, sicer. Na celi spletni strani pa ne najdem nobenega skritega telefona, nobenega mobitela, niti vsaj osnovnega info maila. Obstaja le obrazec, v katerega bi morala vpisovati celoten problem, opisovati dogodek, potrebe in ne vem kaj še vse.
Jaz pa sem v resnici potrebovala samo odgovor na kratko vprašanje:
Kakšno rešitev imate za našo konferenco, kjer imamo samo tri tuje gostje, ki potrebujejo angleški prevod slovenskih govorov?
Na voljo imamo vso tehnično opremo — mešalno mizo, povezavo do monitorjev, skratka, gotovo bi se našel pravi kabel in ustrezen priklop do monitorja ali mikrofona. Po domače povedano: laično sem si predstavljala, da bi to morda lahko delovalo celo tako, da bi šel zvok iz dvorane neposredno na mobilni telefon vsake udeleženke. Res pa je, da bi bilo v tem primeru verjetno precej motenj zaradi zvokov iz okolja.
Skratka: kontakta ni.
Pogledam še na Bizi.si. Ni telefona.
Pogledam na CompanyWall. Ni telefona.
In si mislim: kaj zdaj?
Medtem preberem članek o dveh slovenskih genialcih, ki sta razvila prav poseben sistem za simultano prevajanje v 60 jezikov — idealen za konference, tudi mnogo večje od naše. Spet si rečem: odlično, to bi znalo biti to.
A tudi tu se hitro znajdem v istem labirintu. Na spletni strani je ogromno rešitev, vse v angleščini, polno različnih imen, jaz pa niti ne vem, katera od teh možnosti je za naše potrebe sploh prava. Iščem naprej in ju najdem na LinkedInu. Napišem kratko sporočilo najprej enemu, potem še drugemu.
Seveda brez velikega upanja, da bo kdo odgovoril.
Ob tem se spomnim Dantejevega napisa nad vrati pekla:
Lasciate ogni speranza, voi ch’entrate.
Opustite vsako upanje, vi, ki vstopate.
In res — v tistem trenutku se je to zdelo skoraj primeren opis iskanja preprostega poslovnega kontakta v letu 2026.
Kaj pa zdaj?
Začnem brskati po spominu, kateri od mojih prijateljev je dovolj “računalničarski”, da bi morda imel v imeniku ustvarjalce takih rešitev. Vprašam enega. Ta se zateče k ChatGPT-ju in dobi precej zanimivih informacij, a nobene take, ki bi mi v tistem trenutku omogočila takojšnje ukrepanje.
Vprašam še drugega in se mu že kar malo zjadam, da je res trapasto, kako se danes vsi izogibajo telefonskim kontaktom, kot da bi bili zlato tele, ki ga je treba skrbno varovati. Vsi okoli vedo, da obstaja, videti ali slišati pa ga ne moreš.
Tudi ta kolega se zavzame in začne iskati. Tudi on ni imel rešitve v rokavu — pa je računalničar in organizator dogodkov.
In potem, po nekem skoraj neverjetnem naključju, zastopnica prve firme dobi informacijo, da neka ženska obupano išče to storitev. In me pokliče.
Ravno pravi čas. Tik preden bi tudi sama skoraj obupala.
Nato pa je šlo vse neverjetno hitro.
Povedala sem, kaj potrebujemo, za koliko ljudi in za koliko jezikov. V dvajsetih minutah sem prejela ponudbo s tehničnimi zahtevami. Na razstavišču so potrdili, da njihova oprema tem zahtevam ustreza. Poklicala sem gospo nazaj, potrdila zadevo — in problem je bil rešen.
Ufff. Kakšno olajšanje.
Še ena kljukica več na dolgem seznamu nalog pred našim srečanjem.
Ampak resno, ljudje moji — da potrebuješ dva dni iskanja, spraševanja, branja, preverjanja in ugibanja za nekaj, kar bi lahko rešila v enem samem telefonskem pogovoru, če bi bila kontaktna številka nekje jasno objavljena na spletni strani?
Včasih se mi zdi, da tehnologija res rešuje neverjetne stvari.
Hkrati pa nam zna zelo zaplesti pot do najbolj osnovne:
do človeka na drugi strani.
Ampak, o tem, da telefonskega kontakta ne bo na spletni strani, ni odločala tehnologija, odločal je človek…